Današnji otroci se že rodijo v Evropski uniji. Njihovi starši in starejši Evropejci pa so živeli v času, ko se je EU še gradila. Kako bi danes mladim v Evropi opisali vsakdanje življenje v Evropi preteklosti?
Leta 1957 je bilo ob podpisu Rimske pogodbe samo deset od sedanjih 27 držav članic demokracij. V Evropski uniji je za nas samoumevno, da temelji na miru, svobodi in demokraciji, saj lahko vsak posameznik živi avtonomno, brez diskriminacije in netolerance. Za zagotovitev enakih možnosti za vse sta pomembna tudi uspešno gospodarstvo in trdna socialna država. Kadar ti pogoji niso izpolnjeni, je vsakdanje življenje zelo drugačno.
Ko primerjamo današnje življenje v Evropi z življenjem pred 50 leti, ne gre samo za fizične meje in z njimi povezane omejitve, ampak tudi za omejitve svobode govora, mišljenja in pisanja ter gibanja, pa tudi za slabše možnosti zaposlitve in omejen dostop do kulture in znanja. Evropska unija je odpravila mnoge od teh omejitev in danes ponuja mladim več možnosti, kot so jih imele ali smele imeti prejšnje generacije.
Čeprav bi morale mlade generacije poznati preteklost Evrope in pomen evropskega povezovanja za boljšo sedanjost, pa mora EU svojim državljanom dokazati, da se še vedno uspešno spopada z današnjimi izzivi. V zadnjih 50 letih je bilo veliko sprememb na bolje, vendar ne moremo zgolj sedeti na lovorikah prejšnjih uspehov. Spremembe so del življenja v današnjem svetu in stalno se pojavljajo novi izzivi. Današnji mladi so prihodnji voditelji. Potrebovali bodo institucije ter strukture za spopadanje s temi izzivi. EU je pomembno orodje v boju z izzivi globalizacije, podnebnimi spremembami ter vprašanjem varnosti oziroma ekstremističnih gibanj v 21. stoletju.
V zadnjih 50 letih so se morale države članice odpovedati nekaterim pristojnostim pri odločanju in jih, včasih nerade, prenesti na EU. Zdi se, da pogosto prihaja do napetosti med tem, ali potrebujemo „več Evrope“ ali „manj Evrope“. Kako doseči ravnotežje glede suverenosti v Evropi prihodnosti?
Ko govorimo o suverenosti, moramo razlikovati med formalno in dejansko suverenostjo. Če nam je všeč ali ne, je formalna suverenost držav članic na mnogih področjih zgolj iluzija, denimo na trgih kapitala in na področju terorizma, organiziranega kriminala ter varstva potrošnikov, saj so po naravi ta področja transnacionalna in svetovni pojav. Na teh globalnih področjih posamezne države nimajo sredstev, da bi učinkovito izvajale svoje formalne pristojnosti.
Celo največja država v EU, Nemčija, predstavlja le 1,3 % svetovnega prebivalstva. BDP Francije pa je nižji od vsote dnevnega prometa na finančnih trgih.
S tega vidika je odpoved delu nacionalne formalne suverenosti zaradi sodelovanja v EU in pridobitve dejanske suverenosti najučinkovitejše orodje, s katerim lahko Evropa zaščiti svoje državljane in potrošnike. V takih primerih pravzaprav ne gre za odpoved suverenosti, ampak za medsebojno sodelovanje, s katerim dosežemo učinkovito suverenost za vse.
Evro je pravi primer za to, da je vsota več od njenih delov. Nedavne izkušnje so pokazale, da nas evro varuje pred nemirnim finančnim trgom. Območje evra je bolj utrjeno proti zunanjim šokom. V ne tako daljni preteklosti so bile nacionalne valute ranljive zaradi špekulacij, kar je mnogim državljanom prineslo nesrečo in brezposelnost. Z enotno valuto so se države članice evroobmočja odpovedale nadzoru, pri tem pa so pridobile vrsto prednosti. Jasna primera sta makroekonomska stabilnost ter nizke in stabilne obrestne mere, ki podpirajo dolgoročno gospodarsko rast.
(izvleček iz intervjuja, objavljenega v European Economy News
)
