„Kralj tolmačev“: tako je Walter Hallstein nekaj let po podpisu Rimske pogodbe predstavil Davida Reinerta Teddyju Kennedyju. Pred rimskimi dogodki je David že tolmačil za Konrada Adenauerja in tako so ga dva dni pred podpisom poklicali po telefonu in prosili za pomoč.Ponudbo je z veseljem sprejel, saj je vedel, za kako pomembno priložnost gre. Ni pa slutil, da se mu odpirajo tudi vrata v prihodnost.
David se dneva podpisa še dobro spominja. V Rimu je padal dež. Pred Campidogliom se je zbrala precejšnja množica ljudi, ki so z odprtimi dežniki v rokah čakali na dogodke tega zgodovinskega dne. Slovesnosti ob podpisu so lahko v živo prisluhnili, saj so jo predvajali po zvočnikih. „Italijani niso slišali besed evropskih voditeljev in rimskega župana, ampak glas italijanskega tolmača – mojega torej, saj sem bil edini italijanski tolmač.“
Slovesnost so predvajali po italijanskem radiu, da ji je lahko prisluhnila vsa Italija. Baje so jo poslušali celo v porodnišnici na jugu države, ko se je rodila punčka. Ob zvoku glasu italijanskega tolmača so jo krstili za Evropo. „Res ne vem, kako se ji je godilo. Predstavljam pa si žensko pri petdesetih, verjetno poročeno, njenim otrokom pa je ime … kako?“ je zgodbo končal David.
David se je udeležil tudi velikega sprejema po slovesnosti. Ni imel črne kravate, tako da jo je moral na hitro kupiti. Prišla je še kako prav v tridesetih letih službovanja, ko je po svetu spremljal komisarje in ministre.
Kot tolmač se je na Evropski komisiji zaposlil februarja 1959. Zelo kmalu je začel tolmačiti na tedenskih sejah ter spremljal predsednike Komisije na srečanja skupin G7 in G8 in na skupna srečanja EU/ZDA. Spominja se srečanja predsednika Nixona s Francom Malfattijem. „Spali smo v Blairovi hiši, ki je namenjena predsedniškim obiskom in stoji nasproti Bele hiše. Na srečanje so nas odpeljali z veliko črno limuzino – kakih 100 metrov daleč smo se peljali. Počutil sem se kot filmska zvezda.“
Delo tolmača na Komisiji mu je bilo zelo všeč. Tolmačenje na sestankih ga je veselilo bolj kot delo v upravi. A se mu ni dalo izogniti in poklicno pot je končal kot direktor tolmaške službe. „Ko sem začel delati, smo imeli kaka dva sestanka ali konferenci na teden. Leta 1989 jih je bilo že kakih 50 na dan. Tolmači so se srečevali z drugačnimi izzivi. Toda še vedno sem rad delal v kabini. Zelo me je ganilo, ko se mi je na mojem zadnjem tolmačenju na tedenski seji Komisije predsednik Delors javno zahvalil. Tolmače pogosto jemljejo za nekaj samoumevnega, toda predsednik Delors je znal pokazati hvaležnost.“
Mirno življenje upokojenca Davidu ne ustreza preveč, kljub številnim hišnim ljubljenčkom. Kot samostojni tolmač tudi zdaj še kdaj priskoči na pomoč in tako tudi po 50 letih še sodeluje pri razvoju Rimske pogodbe.
